Kaj počnemo na vrtu novembra

Najpomembnejša vrtna opravila v mesecu

Novemberrrr, že kar malce zmrazi ob jutrih. 😊

Zato je sedaj res potrebno poskrbeti za našo zelenjavo, predvsem pa tudi za rože, zelišča in mlado drevje.

 

Novembra sadimo česen, najbolje takoj po prvi slani, da se znebimo nevarnosti napada muhe. Sejemo tudi bob in grah, vendar nam nihče ne more zagotoviti, da bo vrtnina prezimila in pričela poganjati spomladi. Vendar, kdor ne riskira, ne profitira. In tvoje tveganje je bogato nagrajeno spomladi, ko drugi vrtičkarji šele pričnejo s setvijo. Bob in grah, ki ju sejemo jeseni sta tudi spomladi veliko bolj odporna na morebitne škodljivce.

Kaj še sejemo in sadimo v novembru?

November nas je letos pošteno zafrknil.
Po zgodnji pozebi v oktobru se je vreme odločilo, da toplih dni še ne bo konec.
To je presenetilo marsikaterega vrtnarja, ki je svoj vrt že skoraj v celoti pospravil.

A narava ima svoj ritem – in tudi v novembru lahko še vedno kaj posejemo ali posadimo.
Če zemlja ni premokra in se temperature še držijo nad ničlo, izkoristimo toplo lego in se lotimo setve:

Še vedno sejemo:

  • Špinačo – za zgodnjo spomladansko letino,
  • Zimsko solato
  • Grah – sorte za prezimovanje,
  • Čebulo – preveri, da gre za sorte primerne za prezimovanje,
  • Motovilec – uspeva tudi ob nižjih temperaturah,
  • Korenje – ob milih zimah lepo prezimi in zagotovi zgodnji pridelek spomladi.

 

Namig: V toplejših legah ali na dvignjenih gredah bodo semena bolje klila, saj se zemlja tam počasneje ohlaja in ostane bolj suha.

Vrt v novembru nikakor ne potrebuje popolnega pospravljanja.
Zemlja naj še malo diha, rastline pa naj zaključijo svoj naravni cikel.
Nekatere vrtnine kar same pokažejo, da še niso končale – peteršilj in ohrovt sta na primer dvoletnici, zato ju pustimo na gredi tudi čez zimo.
Le sproti ju negujemo, odstranimo suho listje in ju po potrebi rahlo zaščitimo s slamo ali listjem, če napovedujejo močnejše zmrzali.

Zanimivo je, da rastline, kot so ohrovt, listnati ohrovt in špinača, pri nižjih temperaturah spremenijo svoje ogljikove hidrate v sladkor. Zato postanejo okusnejše, mehkejše in slajše. Če jih nabiramo po prvih jesenskih slanah, imajo prijetno, skoraj masleno teksturo – še posebej, če jih pripravimo sveže z vrta, ko zrak že diši po zimi. 

Poskrbimo tudi za rože, drevje

Suhe, stare liste hortenzij porežemo, da se ne razvije kaka bolezen. Mediteransko drevje, npr. oljko zaščitimo pred mrazom. Načeloma zdrži tudi do -5 °C, vendar jih je za njihov obstoj pametno premakniti v notranjost med 0 in 10 °C, na svetel prostor. Zalivamo jih le toliko, da se zemlja ne izsuši. Rastlina počiva, ne potrebuje veliko vlage, nasploh je niti ne mara. Enako naredimo z borovnicami, če jih imamo v loncu. Zalivamo jih na kaka 2 tedna.

 

Ker je topla jesen trajala in trajala, je bolje, če si počakal še z zasaditvijo tulipanov, narcis … Kajti čebulice bi lahko v tako visokih temperaturah že pognale, spomladi pa bi mi in predvsem naša okolica ostali praznih rok (rož). 😉 

 

Čeprav se je težko zadržati, je vseeno včasih dobro malce počakati in uživati v uspelih projektih. Eden takih projektov je naša zdaj že skoraj da "tradicionalna" cvetlična lazanja.

Si že pripravljal cvetlično lazanjo? Tukaj je enostaven recept. 

Vzemi večji, globlji lonec (cca 30 cm), ki mora imeti nekaj lukenj, da se ne bo voda zadrževala v njem. Na samo dno daj nekaj drobnega kamenja za še boljšo drenažo.

Preden pričneš pa ti svetujemo, da si narediš načrt zasaditve. Najbolje si je tudi kam zapisati, da veš, kdaj katero cvetlico pričakovati. 😊 Ali pa sproti fotografiraš in imaš še obenem lep spomin za jesensko ustvarjanje (tako kot mi). 

Načeloma se cvetlična lazanja sadi v plasteh, kjer najgloblje in bolj na rob posadimo čebulice tistih cvetlic, ki cvetijo najpozneje, na sredino posadimo čebulice cvetlic, ki rastejo nekje sredi pomladi, tiste cvetlice, ki pa cvetijo najhitreje, torej že v februarju, pa pridejo na sam vrh.

Večinoma si izberemo 3 različne vrste čebulic. Lani smo zasadili čisto na dnu tulipane, v sredini narcise in krokuse (žafran) na sam vrh. Glede barv imaš proste roke. Vse kar moraš upoštevati je čas rasti in cvetenja. In seveda, da na koncu te lazanje ne poješ. :D

Kako pa napreduje Babičin vrt?

Četudi že nekaj časa poslušamo, da se sezona končuje, je naš vrt še kar pester. Res je, da smo eno polovico, kjer so bile predvsem plodovke že pospravili. Na mesto bučk smo posadili čebulo (rdečo in belo). Fižol smo samo porezali in pustili korenine v zemlji, da jo bo do spomladi dobro pripravil za prve posevke. Na mesto paprike smo posadili grah, ki je v manj kot 14 dneh pokukal že na plano. Z nižjimi temperaturami se bo njegova rast upočasnila, in tako bo nas pričakal do spomladi, ko bodo nastopile spet višje temperature in takrat bo ponovno prešel v svojo aktivno fazo. Do takrat pa bo ta v poletju aktivna polovica vrta  hibernirala.  

 

Prav zaradi nestanovitnega vremena, pa smo počakali še s sajenjem česna. Sadili ga bomo nekje sredi novembra. Seveda bomo spremljali pri tem vreme, da vsaj približno ujamemo "pravi" trenutek. Sadili ga bomo na mesto paradižnika. 

Umaknili smo tudi cevi namakalnega sistema, saj nam čez zimo več ne bodo koristile.
Rastline v tem obdobju ne potrebujejo veliko zalivanja – običajno zapade dovolj padavin, poleg tega pa bi voda, ki bi ostala v ceveh, lahko zmrznila in povzročila škodo.

Kar nas je letos prijetno presenetilo, je ognjič, ki še vedno vztrajno poganja.
Tako lahko še naprej nabiramo njegove cvetove za pripravo macerata, mazila ali čaja,
lahko pa enostavno shranimo semena za naslednjo sezono.
Ta rastlina nas vedno znova spomni, kako trdoživa in hvaležna zna biti narava – tudi v hladnejših mesecih. Sploh pa njegove barve poskrbijo za pravo pestrost v sivih novembrskih jutrih. 

Če je ena polovica vrta zdaj že nekoliko bolj toga in prazna, je druga še vedno pravo bujno nasprotje.
Konec oktobra in začetek novembra še vedno uživamo v pridelku – pobrali smo repo, cvetačo in brokoli, vendar smo nekaj rastlin pustili, da do konca oblikujejo glave in jih sproti pobiramo.
Kitajsko zelje je počasi že nared, medtem ko belo in rdeče zelje še mirno dozorevata.

Sproti še vedno obiramo solato, kodrolistni ohrovt, peteršilj in por – vse, kar potrebujemo za tiste tople, domače juhe, ki ogrejejo želodec in srce v hladnih jesenskih dneh.

Edini rastlini, ki jima letos mraz ni prizanesel, sta bili fižol in ajda, posejana septembra.
Pomrznila sta ob prvi oktobrski pozebi, a ju bomo pustili v zemlji do pomladi – kot naravno gnojenje in zaščito tal pred izsuševanjem.

Zaključek

November je mesec počasnosti in opazovanja – čas, ko se vrt umirja, a še vedno daje.
Namesto da bi ga na hitro pospravili, mu pustimo, da počasi vdihne in izdihne, da si vzame svoj počitek in pripravi tla na novo pomlad.

Tudi mi, vrtičkarji, se lahko v tem obdobju naučimo nekaj od zemlje. Ko se dnevi krajšajo, je to priložnost, da upočasnimo korak, poskrbimo za svoj notranji mir in si dovolimo nekaj več časa zase. To je čas, ko ustvarimo prijetno in udobno okolje doma, ko nas greje skodelica domačega čaja, družbo pa nam dela dobra knjiga.

Pomembno je tudi, da se z zadovoljstvom ozremo na sezono, pregledamo zapiske in si zabeležimo, kaj je uspevalo in kaj manj.
Tako bomo spomladi lažje gradili na svojih izkušnjah in izboljšali pristope na vrtu. Zimski meseci so odličen čas za izobraževanja, spoznavanje novih metod in izmenjavo izkušenj z drugimi vrtičkarji.

 

Naj bo november mesec, ko počiva vrt – in skupaj z njim tudi mi.